Narodne, ponarodele pesmi

Da vidimo vaše znanje...

Koliko narodnih, ponarodelih pesmic znate, ki ste se jih učili v vrtcu, v šoli, doma....?
Besedila tudi, ne samo naslove!

Jaz se jih spomnim in znam kar nekaj

Gozdič je že zelen
Gozdič je že zelen,
travnik je razcveten,
ptički pod nebom veselo pojo.

Ptički jaz vprašam vas:
“Al' bo že skor' pomlad?
Al’ bo že skoraj zelena pomlad?”

Pomlad že prišla bo,
ko te na svet' ne bo,
ko te bo’j d’jali v to črno zemljó.

ZDRAVLJICA

Prijat’lji, obrodile
so trte vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki vtopi vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, č’mo zapet?
Bog našo nam deželo,
bog živi ves slovenski svet,
brate vse, kar nas je
sinov sloveče matere.

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.

Nazadnje še, prijat’lji
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat’li ,
ker dobro v srcu mislimo;
dokaj dni naj živi
vsak, kar dobrih je ljudi!

Gaja je napisal/a:Da vidimo vaše znanje...

Koliko narodnih, ponarodelih pesmic znate, ki ste se jih učili v vrtcu, v šoli, doma....?
Besedila tudi, ne samo naslove!

Jaz se jih spomnim in znam kar nekaj

Gozdič je že zelen
Gozdič je že zelen,
travnik je razcveten,
ptički pod nebom veselo pojo.

Ptički jaz vprašam vas:
“Al' bo že skor' pomlad?
Al’ bo že skoraj zelena pomlad?”

Pomlad že prišla bo,
ko te na svet' ne bo,
ko te bo’j d’jali v to črno zemljó.

To pesem so peli na dedejevem pogrebu.

Toto si še včasih zapojem...

Čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike
moj ljubi hodi k meni v vas,
in vriska in poje naglas.

Saj hodim, hodim res za njo,
kakor meglica za vodo,
sem strgal nove čeveljčke,
zdaj bom pa še svoje noge.

Po vasi ljubček prižvižglja
in znamenje navadno da,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se.

Odpret mu ljubica hiti,
ga v svetlo kamrico spusti,
pritiska ga na srčece,
poljublja ga na ličece.

A če podnevi sreča ga,
ga nič ne vidi, ne pozna,
saj treba vedet' ni ljudem,
kar znano tihim je nočem.

Ostali pa ne veste?

Štirje fantje špilajo


Štirje fantje špilajo, špilajo, špilajo,
za eno mlado kelnarco, kelnarco, oja!

Prišel je en stari ded, stari ded, stari ded,
ki bi jo prišpilal rad, špilal rad, oja!

Vrgli so ta prvokrat, prvokrat, prvokrat,
dobil jo je ta prvokrat, prvokrat, oja!

Vrgli so ta drugokrat, drugokrat, drugokrat,
dobil jo je ta drugokrat, drugokrat, oja!

Vrgli so ta tretjokrat, tretjokrat, tretjokrat,
dobil jo je ta tretjokrat, tretjokrat, oja!

Dekle to zaslišalo, slišalo, slišalo,
prav milo je zajokalo, jokalo, oja!

Raj grem z mladim praprot žet,
praprot žet, praprot žet,
kakor s starim krone štet, krone štet, oja!




Kol’kor kapljic tol’ko let

Kol’kor kapljic tol’ko let
Bog nam daj na svet živet! Živijo,…

Tristo kapljic, tristo let
Bog nam daj na svet živet! Živijo,…

Naj bo stara, al’ pa mlada,
vsaka ima rada.

Kol’kor zvezd je vrh neba,
tol’ko let naj Bog ti da! Živijo ...

Kol’kor kapljic v dnu morja,
tol’ko let naj Bog ti da! Živijo ...

Kdor pa kislo se drži,
ta za našo družbo ni! Živijo ...

Kdor pa z nami hoče bit’,
mora z nami vince pit’. Živijo …

Komur ni za družbo to,
naj ostane za pečjo! Živijo

Pojd´mo na Štajersko...

Pojd’mo na Štajersko,
gledat, kaj delajo,
gledat, kaj delajo ljubice tri.

Prva je kuharca,
druga je kelnarca,
tretja je ljubica moj’ga srca.

Prva mi jesti da,
druga mi piti da,
tretja me v kamrico svojo pelja.

K prvi bom hodil jest,
k drugi bom hodil pit,
k tretji bom hodil svoj srček hladit.

Rudeči cvet
V laseh nosila je rudečo rožo,
kot ogenj živo rožico dehtečo.
Vabile modre so oči sanjave,
dekle z gore Kdore, Kadore, Kadore.

Mladi hribolazec je prišel v planine,
dekle prelepo je takoj zasnubil.
Zapeli v ranem jutru so zvonovi,
up je vedril Kadore, Kadore, Kadore.

Po dolgih letih pa očeta vpraša,
dekletce malo, kje je mama moja.
Odšla je mati tvoja v hrib Kadore,
da ti prinese rožo, rudečo, rudečo.

Ko je prišla na pisane livade,
lepoto njeno gora je opazila.
Kadore se je vanjo zaljubila,
več se ne bo vrnila, vrnila, vrnila.

Potlej pa nosi rožico rudečo,
v laseh še njena mala hčerka zala.
Da fanta mladega bo tam spoznala,
ko pojde v hrib Kadore, Kadore, Kadore.

Tako ljubezen se naprej ponavlja.
združuje srca v belem pajčolanu.
Pomladi spet cvetejo rdeče rože,
vabijo v hrib Kadore, Kadore, Kadore.

Rudeči cvet ljubezen je razvnel
dekle odpeljal je v prelepi čarobni svet.


En hribček bom kupil
En hribček bom kupil, bom trte sadil,
prijat'le bom vabil, še sam ga bom pil.
Sladko vince piti to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni,
svoje žive dni brez vseh skrbi,
to me srčno veseli.

Tam gori za hramom en trsek stoji,
je z grozdjem obložen, ga komaj drži.
Sladko vince piti...

Že čriček prepeva, ne more več spat',
v trgatev veleva, spet pojdemo brat.
Sladko vince piti...

Konjički škrebljajo, ker voz'jo težko,
ker vince peljajo, k' je močno sladko.
Sladko vince piti...

Prelepo rumeno kak čisto zlato,
le pijmo pošteno to žlahtno blago !
Sladko vince piti...

OJ STORŽIČ

oj,Storžič,ti naše kraljestvo,
domovina,
brez tebe živeti ne morem,
oj,planina.
le enkrat,sem videl ta kraj,
želim si ga vedno nazaj-planinski raj

v soncubleščiš kakor biser,
oj,planina,
srce te pozabit ne more,domovina.
le enkrat,sem videl ta kraj,
želim si ga vedno nazaj-planinski raj.

življenje žrtvujem za tebe,
domovina ,
brez tebe živeti ne morem,
oj,planina.
le enkrat,sem videl ta kraj,
želim si ga vedno nazaj-planinski raj.



VRH LJUBELJA

Vrh ljubelja smo u šanch stal,
od ljubc smo slovo jemal,
pa ni blo cajta adijo rečt,
za Francozom smo mogl tečt.