“Kriza dvajsetih”

by lisička Pon Jan 28 2008, 10:30

Imenujejo jo “kriza dvajsetih”. Začenjaš se počutiti
negotovega, sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se
ustrašiš, ko se zaveš, da ne veš niti, kje si sedaj.

Začneš se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš
ali ki ti morda niso všeč.

Začneš se zavedati, da je tvoj krog prijateljev morda celo manjši kot
pred nekaj leti …

Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in
koordinirati urnike zaradi različnih razlogov: služba, študij,
partnerstvo itd. in vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu ali
kavici, ki je izgovor za klepetanje.

Včasih pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi
ljudmi. Ampak začneš se zavedati, da medtem ko so eni bili res pravi
prijatelji, drugi kljub vsemu niso bili tako posebni.

Zaveš se, da so nekatere osebe pravi egoisti. Da prijatelji, ki si
jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal
in da bi bile morda nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, tvoji
pravi prijatelji.

Smejiš se z večjo voljo, vendar jokaš z več solzami, z večjo bolečino.
Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo
imel močno rad, tako prizadela!
Ali pa se zvečer vležeš v posteljo in se vprašaš, zakaj nimaš
priložnosti, da bi zanimivega človeka, ki si ga ravnokar spoznal,
lahko spoznaval še bolj.
In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se
že poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi se lahko
poročil z njim, vendar preprosto nisi siguren, če se želiš in če si se
pripravljen vezati za celo življenje. Ali pa si močno želiš ustvariti
družino, pa te je strah, da ne boš našel koga, ki bi hotel s tabo
deliti svoje sanje, svoje življenje.

Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ,
govoriš s prijatelji o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejeti
odločitve. Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirati. Napiti
se ga in se delati idiota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat
na teden se kaže kot utesnjujoče in preveč za tvoje uboge dohodke.

Gledaš svoje delo in mogoče nisi niti približno tam, kjer si si
predstavljal, da boš. Ali pa si iščeš službo in veš, da boš moral
začeti na dnu, kar te rahlo straši.

Iz dneva v dan se poskušaš razumeti, kaj bi rad imel in česa ne.
Tvoje mnenje postaja vse močnejše. Vidiš kaj delajo ostali in opaziš,
da jih ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo
stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.

Na trenutke se počutiš super in nepremagljiv, drugič si sam s
strahom in zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijeti preteklosti, vendar
se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti
kot iti naprej.

Skrbi te za prihodnost. Čeprav je graditi kariero najboljša stvar,
želiš sedaj le držati korak z njo.

Mogoče se ne zavedaš, da se vsi tisti, ki beremo ta mail,
identificiramo z njim vsaj v nekaterih stvareh. Vsi imamo
“dvajsetintoliko let” in bi se včasih radi vrnili na 17 - 18. Včasih
pa tudi ne

A zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi …
Vendar VSI pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga
ne smemo izpustiti zaradi svojih strahov …

Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da
smo bili včeraj stari 18? … Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako
hitro???

DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU … NAJ NAM NE ZBEŽI.
Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih,
ki nam vzamejo sapo.
V življenju boš morda bolj obžaloval stvari, ki jih nisi naredil, kot
tiste, ki si jih.