Življenjski nauki

Zaletela sem se v tujca, ki je šel mimo mene.

“Oh, oprostite mi, prosim!” sem se opravičila.

On pa je rekel: “Prosim, vi meni oprostite,nisem vas videl.”

Bila sva tako zelo vljudna, ta tujec in jaz.
Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.
Doma pa se dogaja drugačna zgodba…

Kasneje, ko sem kuhala večerjo, je moj sine stal

čisto tiho za mojim hrbtom.

Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila.

“Umakni se s poti!” sem vzkliknila.

Šel je in njegovo malo srčece je bilo zlomljeno.

Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.

Ko sem budna ležala v postelji, mi je

spregovoril tihi Božji glas:

“Medtem, ko si s tujcem vljudna, svojo družno

mimogrede prizadeneš!

Pojdi in poglej v kuhinjo, ob vratih na tleh boš našla rože.

Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral:rožnate, rumene in modre.

Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom,

da ne bi pokvaril presenečenja.

Nisi videla solz v njegovih očeh!”

Počutila sem se čisto majhno in solze so mi

začele teči po licih.

Tiho sem šla do njegove postelje in pokleknila.

“Prebudi se, mali moj, prebudi se!” sem rekla.

“Si ti nabral te rože zame?”

Nasmehnil se je:

“Našel sem jih zunaj, pod drevesom.Nabral

sem jih, ker so lepe kot ti.

Vedel sem, da ti bodo všeč, posebno modre.”

Rekla sem:“

Sine, kako mi je žal, da sem se danes tako

Vedla do tebe; ni mi bilo treba vpiti.”

Rekel je: “O, mama, vse je v redu.

Vseeno te imam rad.”

Odgovorila sem:”Sine, tudi jaz imam tebe rada,

in rada imam rože, posebno modre.”

Ali se zavedamo, da nas bodo v službi, če jutri umremo, zlahka

nadomestili?

Družina pa, ki bi jo zapustili, bi izgubo čutila do

konca njihovega življenja.

Prosim, razmisli o tem: ali se ti zdi modro, da se poslu

Posveča več pozornosti kot družini?

Veš, kaj pomeni beseda FAMILY?

FAMILY = Father And Mother I Love You

V nevihtni noči je temnopolta ženska stala ob cesti. Avto se ji je pokvaril in nujno je potrebovala pomoč. Popolnoma premočena je pričela ustavljati avtomobile.

Mlad belec, kakor da ne bi poznal rasnih konfliktov v ZDA sredi 60. let, se je ustavil, da bi ji pomagal. Mladenič jo je odpeljal na varno, ji priskrbel mehanika in poklical taksi.

Ženski se je zelo mudilo, vendar ji je uspelo zapisati si naslov svojega rešitelja in se mu zahvaliti. Po tednu dni so mladeniču potrkali na vrata.

Presenečen je uzrl poštarja z ogromnim paketom. Vseboval je velik barvni televizor z sporočilom: »Najlepša hvala, da ste mi pomagali tiste noči. Dež je zmočil tako moja oblačila, kot mojo dušo in v tistem trenutku ste prišli Vi. Zahvaljujoč Vam mi je uspelo priti do mojega moža, preden je zapustil ta svet. Naj Vas Bog blagoslovi, ker ste mi pomagali.


Mrs. King Cole





Pred kratkim sem ga dobla na mail in ker je tak življenjski,bom ga delila z vami;
Nekega dne je učiteljica rekla svojim študentom, naj na dva lista papirja napišejo imena svojih sošolcev, tako da bo med imeni dovolj prostora. Nato jim je naročila, naj se spomnijo na najlepšo stvar, katero bi rekli o vsakem sošolcu, in to zapišejo poleg imena. Preostanek ure je minil v izpolnjevanju naloge, ko so končali, so vsi oddali liste učiteljici. Naslednji dan je učiteljica napisala imena vseh študentov, vsakega na svoj list, in prepisala vse, kar so drugi napisali o tej osebi. V ponedeljek je vsakemu dala njegov oz. njen seznam. Kmalu se je cel razred smehljal. “A res?” je slišala šepetanje. “Nikoli si nisem mislil/a, da komurkoli sploh kaj pomenim.” Ali “nisem vedel/a, da me imajo drugi tako radi.
“ To so bili najpogostejši komentarji.

Nihče v razredu ni nikoli več omenil teh listov. Ona ni vedela, če so se o tem pogovarjali po šoli ali s starši, vendar sploh ni bilo važno. Naloga je dosegla svoj cilj. Študentje so bili zadovoljni sami s seboj in z ostalimi. Ta skupina študentov je napredovala.

Precej let kasneje je eden od študentov umrl v Vietnamu in učiteljica se je udeležila pogreba tega posebnega študenta. Še nikoli ni videla službujočega v vojaški krsti. Izgledal je tako pripraven, tako odrasel.
Cerkev je bila napolnjena z njegovimi prijatelji. Eden za drugim so vsi, ki so ga imeli radi, šli zadnjič mimo krste. Učiteljica je bila zadnja, ki je blagoslovila krsto.

Ko je stala tam, ji je eden od vojakov,ki je bil tam kot pogrebnik, pristopil: “Ste bili vi Markova učiteljica matematike?”
“Da,” je odvrnila.
Potem je dejal: “Mark mi je veliko govoril o vas.”

Po pogrebu je večina Markovih bivših sošolcev šla skupaj na pogrebščino. Tam sta bila Markova mati in oče in očitno čakala, da bosta govorila z učiteljico.
“Rada bi vam nekaj pokazala”, je rekel oče in potegnil denarnico iz žepa. “Tole so našli pri Marku, ko je bil ubit. Misliva, da boste prepoznali tole.”
Odprl je predalček in previdno potegnil ven dva ponošena lista papirja, ki sta bila očitno prelepljena in velikokrat razgrnjena in ponovno zložena.
Učiteljica je vedela, ne da bi pogledala na papirje, da so to tisti listi, na katere je ona navedla vse dobre stvari, ki jih je vsak od Markovih sošolcev napisal o njem.
“Hvala, da ste to naredili”, je rekla Markova mati. “Kot vidite, je Mark to shranil kot zaklad.”

Vsi Markovi bivši sošolci so se začeli zbirati.Charlie se je smehljal, rahlo v zadregi,in rekel: “Jaz imam še vedno ta seznam. Imam ga v zgornjem predalu moje mize.” Chuckova žena je rekla: “Chuck me je prosil, da ta seznam dam v najin poročni album.” “Jaz imam tudi svojega,” je rekla Marilyn. “V mojem dnevniku je.” Potem je Vicki, še ena sošolka, segla v svojo torbico, potegnila ven denarnico in pokazala svoj ponošen in oguljen seznam skupini. “To nosim ves čas s seboj”, je rekla Vicki in brez trepljaja nadaljevala: “Mislim, da smo si vsi shranili liste.”
Takrat se je učiteljica končno usedla in zajokala. Jokala je za Marka in za vse njegove prijatelje, ki ga ne bodo več videli.

Usoda ljudi v družbi je tako negotova, da pozabimo, da se bo življenje nekoč končalo. Vsi pa vemo, da se nekoč bo.
Zato prosim, povejte ljudem, katere imate radi in za katere vam ni vseeno, da so posebni in pomembni. Povejte jim, preden bo prepozno.

*Pomnite: žanjete, kar sejete.
Kar vlagate v življenja drugih, se vam povrne. *
“Ljubezen je tvegana, saj lahko ostane brez odmeva.
Upanje pomeni, da te bo morda doletelo razočaranje.
Vendar moramo tvegati, kajti v življenju največ tvegamo, če ne tvegamo .”

************************************************************************************

Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju
je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju
vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.
Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu. Kmalu sta moža vse ure
dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih
domovih, službah, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah.
In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki
jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za ta
enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil njegov svet z
dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na
vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolnicke. Mladi
ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice.
Velika, stara, mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je bilo
videti obrise oddaljenega mesta. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v
dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si
predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega opoldneva mu je mož ob oknu
opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Ceprav drugi mož ni slišal
godbe, jo je videl v svojem umu.

Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je jutranja sestra v sobo
prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v
svojem spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je
truplo odneslo ven. Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga
premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je
poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega.

Počasi, z veliko težav, se je mož dvignil na komolca, da bi prvič sam
ugledal zunanji svet. Končno je imel možnost sam užiti lepoto zunanjega
sveta. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na
prazen zid. Moz je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je
preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je
povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom.
Rekla mu je: “Morda je hotel le osreciti vas.”

Življenje je včasih neusmiljeno, a sami se odločamo za odziv.

Ko nas zadene kak udarec, imamo priložnost, da ga spremenimo v zmago, kot ponazarja zgodba Brada Lemleyja, objavljena v reviji Parade: "Ne gre zato, kaj se ti zgodi v življenju, marveč zato, kaj narediš v zvezi s tem," pravi W. Mitchell, milijonar samorastnik, iskan govorec, nekdanji župan, raftar in padalec. In vse to je dosegel po vseh nesrečah, ki so ga doletele. Če bi videli Mitchella, bi mu komaj verjeli.

Njegov obraz je namreč prava krpanka raznobarvnih kožnih presadov, manjka mu več prstov, preostali pa so štrclji, ohromljene noge so shujšane in negibne. Mitchell pravi, da nekatere zanima, kako se je poškodoval.

Avtomobilska nesreča?

Vietnam? Resnična zgodba je bolj presenetljiva, kot bi si jo mogli zamisliti. 19. junija 1971 je bil srečen kot še nikoli.

Dan poprej si je kupil čudovit nov motor.

Tisti dopoldan je prvič pilotiral letalo.

Bil je mlad, zdrav in priljubljen. "Popoldne sem sedel za motor, da bi se odpeljal na delo," se spominja, "in na križišču sem se zaletel v kombi, ki razvaža perilo. Motor se je zvrnil, zdrobil sem si komolec in zlomil medenico, nato pa se je odprl še bencinski rezervoar. Bencin se je izlil, vročina motorja ga je vžgala in 65% mojega telesa je bilo opečenega.«

K sreči je neki moški iz bližnjega avtomobila hitro reagiral, pogasil ogenj z gasilnim aparatom in mu rešil življenje. Klub temu je bil Mitchellov obraz ves opečen, prsti so bili črni, zogleneli, ožgani in ukrivljeni, nogi pa dve kepi surovega, rdečega mesa. Obiskovalci v bolnišnici so omedlevali ob pogledu nanj. Dva tedna je bil nezavesten, nato se je prebudil.

Po štirih mesecih je bilo za njem 13 transfuzij, 16 kožnih presaditev in več drugih operacij. Po nekaj mesecih na rehabilitaciji in dolgotrajnem privajanju na okvare je po štirih letih nepredstavljivo doživel še letalsko nesrečo in ohromel od pasu navzdol.

"Ko povem ljudem, da sem doživel dve ločeni nesreči," pravi "mi marsikdo ne verjame." Mitchell se spominja, da je po letalski nesreči, v kateri je ohromel, v bolnišnični telovadnici spoznal devetnajstletnega bolnika.

"Tudi on je bil hrom. Pred nesrečo je plezal v gore in smučal, užival je na prostem, zato je bil prepričan, de je njegovega življenja konec. Nazadnje sem se mu približal in rekel:

Veš kaj? Preden se mi je vse to zgodilo, je bilo 10.000 stvari, ki bi jih lahko počel.

Sedaj jih je še 9000.

Do smrti lahko tuhtam o tistih tisočih, ki so zgubljene zame, a odločil sem se osredotočiti na 9000 preostalih.' Mitchell pravi, da je njegova skrivnost dvojna.

Prva je ljubezen in spodbujanje prijateljev in družine, druga pa osebni pogled na življenje, napaberkovan, iz različnih virov. Spoznal je, da mu ni treba nasesti družbenemu prepričanju o tem, da moraš biti lep in zdrav če hočeš biti srečen.

"Sam vozim svoje vesoljsko plovilo," poudarja. "Sam zavijem kvišku ali pa se spustim navzdol. Lahko se odločam, ali naj vidim svoj položaj kot udarec ali kot izhodiščno točko."
"Toliko mi je bilo dano. Nimam časa za tuhtanje o tistem, kar mi ni bilo!"
*************************************************************
Nekega večera, ko je mama pripravljala večerjo, je stopil v kuhinjo njen enajstletni sin.

Z uradniško hladnokrvnostjo je pomolil mami pod nos popisan list papirja. Mama si je obrisala roke v predpasnik in začela z zanimanjem brati:

Pokosil sem travo - 5.000 tolarjev.

Pospravil sem svojo sobo - 10.000 tolarjev.

Šel sem v trgovino po mleko - 1.000 tolarjev.

Pazil sem na sestrico (tri popoldneve) - 15.000 tolarjev..

V šoli sem dobil dve odlični oceni - 10.000 tolarjev.

Vsak večer odnesem smeti - 7.000 tolarjev.

SKUPAJ: 57.000 tolarjev. Mama je nežno pogledala svojega odraščajočega sina.

V srcu ji je vstalo tisoč spominov.

Vzela je nalivnik, obrnila list in začela pisati:.

Za to, da sem te devet mesecev nosila pod svojim srcem - 0 tolarjev.

Za vse prečute noči ob tebi, ko si bil bolan - 0 tolarjev.

Za vse večere, ko sem te zibala, ker si bil žalosten - 0 tolarjev.

Za vse trenutke, ko sem brisala tvoje solze - 0 tolarjev.

Za vse, kar sem te dan za dnem naučila - 0 tolarjev. Za vse zajtrke, kosila, malice, večerje in sendviče, ki sem ti jih pripravila - 0 tolarjev. SKUPAJ: 0 tolarjev.

List je z nasmehom izročila sinu.

Ko je sin prebral, sta se mu v očeh zalesketali dve veliki solzi.

Z nerodno kretnjo se je obrisal, obrnil list in na svoj račun napisal: PLAČANO!

Nato je skočil mami v naročje in prekril njeno lice s poljubi.

Nauk:
Ko se v prijateljske ali družinske odnose prikrade preračunljivost, je vsega konec.
Ljubezen je zastonjska ali pa je ni!
*************************************************************

Mlada ženska je na mali stojnici vsako jutro prodajala različne vrste gorjušice (gorčice), ki jih je doma pripravila po starih receptih in z njimi polnila kozarce.


Od časa do časa pa je preživljala različno dolga obdobja turobnosti in pobitosti. Videti je bilo, kot bi se takrat z jasnega neba spustil nanjo temen oblak, in pogreznila se je v črno melanhonijo. Bilo je, kot bi oblak požrl vse, kar jo je zanimalo, vse veselje do življenja, luč in vse barve, tako da je bil svet videti siv in brez upanja.


Tedaj je pripravljalka gorjušice negibno ležala v postelji ali sedela na stolu in bila na milost in nemilost prepuščena temu duševnemu stanju, dokler ni ravno nenadoma in brez prepoznavnega razloga, kot se je pojavilo, tudi izginilo.


Bil je maj, ko je spet nekoč potrto sedela v svojem stolu pred oknom in ni videla ne žarečega pomladanskega sonca ne pisanih barv. Vse je bilo mračno in sivo – glej ne – v sivini je bil rumen madež, žvepleno rumena površina cvetoče gorjušice. Pripravljalko gorjušice je na nenavadni pogled popolnoma osupnil, saj dotlej črni oblak ni prepuščal nobene druge barve. Kot od čudeža predramljena je vstala in odšla naravnost do rumenega madeža v pokrajini. Usedla se je sredi rumenega cvetnega razkošja in temni oblak je izginil. Vse barve so se vrnile in z njimi tudi veselje do življenja.


Obenem pa se je zavedela tudi dotlej skritega vzroka za svojo turobnost. V zadnjih dneh je občutila željo po družini, pa je misel na to vedno znova odrinila. Zdaj je čutila, da je s to tematiko povezanega veliko strahu, strahu pred odgovornostjo in pred življenjem z vsemi tveganji in nepredvidljivostjo nasploh. Zdaj, ko je občutila strah, mu ni bila izročena na milosti in nemilost, lahko se je soočila z njim in tako se je zmanjšal.


Ko se je temen oblak naslednjič po daljšem času spet spustil nanjo, je šla takoj, kot bi jo vodila nevidna roka, k polju gorjušice in se spustila vanjo. Oblak je takoj izginil in spoznala je, kaj se je tokrat skrivalo za melanhonijo. Da ji je oče umrl, je sicer ni globoko prizadelo, ker ni čutila, da bi ji bil blizu. Zdaj ji je postalo jasno, da je ta dogodek sprostil v njej strah pred smrtjo, ki pa se ga ni zavedala.


Ko je gorjušica znova pregnala njeno melanhonijo, je odkrila, da je vzrok njenemu počutju potlačena jeza. Koliko bolj se je zavedala duševnega ozadja svoje melanhonije, toliko redkeje jo je prizadela.

Čez nekaj let si je z moškim vesele narave ustvarila družino. Postopoma se je s pomočjo moža in gorjušičnega polja v njej razvila neomajna mirnost, s katero je bila kos vsemu. Pogosto je bila za druge preblisk, tako ko prej zanjo žareče rumena barva gorjušičnega polja.

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:

“Prosim, pomagajte mi, slep sem.”

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo.
Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti,ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.

Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

“Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.”

Nauk; KO NAM NEKAJ NE USPE, ZAMENJAJMO STRATEGIJO/ SPOROČILO IN MOGOČE NAM BO NOVI NAČIN BOLJ USPEL!

lisička kadar sem na tleh ali tam blizu melanholije prebere tole stran in mi je takoj lepše in vidim da mi sploh ni tako hudo kot mislim v začetku.
lisička hvala t :applause: i :bighug:

DELAJ, kakor da ne bi rabil denarja.
LJUBI, kakor da te ni nihče prizadel.
PLEŠI, kakor da te nihče ne gleda.
POJ, kakor da te nihče ne sliši.
ŽIVI, kakor da je Raj na Zemlji.

rekar je napisal/a:lisička kadar sem na tleh ali tam blizu melanholije prebere tole stran in mi je takoj lepše in vidim da mi sploh ni tako hudo kot mislim v začetku.
lisička hvala t :applause: i :bighug:

Ah rekar naš...malenkost

Gozdnim živalim je prišlo na uho, da si je medved naredil spisek živali, ki jih bo pobil. Vsi so se prestrašili, čez nekaj časa pa jelen ni več zdržal psihičnega pritiska in je šel medveda vprašati, če je res, kar se govori v gozdu.
"Medo, slišal sem, da si si naredil spisek za pobijanje."
"Yup."
"Pa sem jaz na tej listi?"
"Yup!"
Naslednji dan najdejo jelena mrtvega.

Po jelenu se okorajži volk.
"Hej medo, slišal sem, da si si naredil spisek za pobijanje."
"Yup"
"Pa sem jaz na tej listi?"
"Yup!"
Naslednji dan najdejo mrtvega tudi volka.

Zdaj se odloči za obisk pri medvedu zajček.
"Živjo medo! A sem jaz tudi na tvojem spisku?"
"Yup."
"Pa bi me lahko zradiral z njega?"
"Yup, ni blema."


NAUK: Vse je v dobri komunikaciji

Sedem svetovnih čudes

Študentje so na predavanjih morali našteti, kar si predstavljajo pod pojmom sedem svetovnih čudes.

Kljub majhnemu nesoglasju so največ glasov dobili sledeči:
1. Egipčanske piramide
2. Taj Mahal
3. Grand Canyon
4. Panamski prekop
5. Empire State Building
6. Bazilika Sv. Petra
7. Kitajski zid

Ko so zbirali glasove, je profesorica opazila, da ena izmed študentk še ni dokončala z naštevanjem, zato jo je vprašala, če ima težave s spiskom.
Dekle je odgovorilo: "Da, imam.
Nisem se mogla odločiti, ker jih je toliko."
Profesorica jo je vzpodbudila: "Povej nam kaj imaš in mogoče ti lahko pomagamo."

Dekle je oklevalo, nazadnje pa prebralo:
“Mislim, da je sedem svetovnih čudes:
da lahko vidimo
da lahko slišimo
da se lahko dotikamo
da lahko okusimo
da lahko občutimo
da se lahko smejimo
da lahko ljubimo

V sobi je zavladala tišina.
Stvari, ki jih jemljemo kot samoumevne so enostavne in preproste zato jih večkrat spregledamo, a vendar so resnično neverjetne.

Najdragocenejših stvari v življenju ne moremo zgraditi ali kupiti.

Človek, star 92 let, ponosne drže, dobro oblečen in lepo obrit, ki vstane vsako jutro ob osmih, se uredi in počeše, se danes seli v dom ostarelih. Njegova 70-letna žena je nedavno tega umrla, in zato se mora on seliti. Pa potrpežljivem nekajurnem čakanju se prijazno nasmehne, ko mu sporočijo, da je njegova soba pripravljena.

Ko se s svojim vozičkom počasi premika proti dvigalu mu opisujem malo sobo s poslikano zaveso.
“To je čudovito,” pove z leskom v očeh, ki žarijo kot oči mladega veselega dečka.
“Gospod Winst, pa vendar sploh še niste videli sobe.”
“Saj to ni pomembno,” pove.
“SREČA je nekaj, kar si izbiraš vnaprej. Če je moja soba lepa, ni odvisno od dekoracije v njej. Odvisno je od tega, kako jaz vidim stvari v njej.”
“In jaz sem se v svoji glavi že odločil, da je moja soba lepa. To je odločitev, ki jo sprejmem vsak dan, ko se zbudim.”
“Jaz sem tisti, ki izbiram, ali bom zjutraj ostal v postelji in štel dele telesa, ki mi ne služijo več ali bom vstal in se Bogu zahvalil za dele telesa, ki mi še vedno služijo.”
“Vsak dan je poklon zase in dokler bom odpiral oči, bom upiral svoj pogeld v novi dan in se spominjal srečnih trenutkov iz mojega življenja.”
“Starost je kot račun na banki, iz njega jemlješ toliko, kolikor potrebuješ.”

DA boš v življenju srečen, si zapomni naslednja pravila:
1. Osvobodi svoje srce sovraštva.
2. Osvobodi svojo glavo skrbi.
3. Živi enostavno.
4. Dajaj mnogo.
5. Ne pričakuj preveč.

Zapisa

Premožen moški se odloči, da se bo treba poročiti.Všeč so mu bile kar
tri ženske, a se ni in ni mogel odločiti. Tako se odloči, da podari
vsaki 5000 $ in počaka, da vidi, kaj bodo one storile s tem denarjem.

Prva je odšla takoj v lepotilni salon, kjer si je uredila lase, telo,
si nakupila nove obleke in se za tega moškega po najboljših močeh uredila.
Rekla mu je, da je to storila, da bi mu bila čim bolj privlačna, saj ga tako zelo ljubi.

Moški je bil impresioniran.

Druga je odšla v nakupovalni center, da bi moškemu kupila darila.
Kupila mu je nove palice za golf, nove dodatke za računalnik, lepo in drago obleko. Dala mu je ta darila in rekla, da je denar potrošila zanj, saj ga tako zelo ljubi.

Moški je bil ponovno impresioniran.

Tretja ženska je vložila denar na borzi in čez nekaj časa zaslužila
Veliko več, kot je vložila. Moškemu je vrnila njegovih 5 000 $, ostalo
pa položila na njun skupen račun. Rekla mu je, da želi vlagati v njuno
skupno prihodnost, saj ga tako zelo ljubi.

Normalno, da je bil moški spet impresioniran.

Dolgo je razmišljal o denarju, o ženskah, o tem, kaj je vsaka storila
z denarjem…. in takrat se je odločil. Poročil se je s tisto, ki je imela največje joške.

Takšni so pač moški.

IN NAUK TE ZGODBE?

Danes se na svetu potroši veliko več denarja za povečanje prsi in za

viagro, kot za razvoj Alzheimerjeve in drugih bolezni… To pomeni, da

bo leta 2040 obstajala številna populacija starih ljudi z velikimi in

čvrstimi prsmi in z močnimi erekcijami, pa ne bodo imeli pojma, kaj s

tem početi.


KAR NE ZMORE HUDIČ, TO ZMORE ŽENSKA!!!!

Zakonca sta odšla na počitnice v ribiški rezervat na severu.
Mož je užival v ribarjenju v zgodnjih jutranjih urah.
Žena je uživala v branju.Nekega jutra si je mož po večurnem ribarjenju privoščil kratek dremež. Čeprav še nikdar ni bila na jezeru, se je žena odločila in vzela njegov čoln. Nekaj časa je veslala, nato pa iz torbe potegnila knjigo in začela brati.

Mimo je priveslal šerif. Ko je videl žensko v čolnu, je zaveslal tik k njenemu čolnu in jo pozdravil: “Dobro jutro, gospa! Kaj pa delate?”

“Knjigo berem!” mu je odgovorila … in si mislila: “Halo — a ni očitno?”

“Ste na območju, kjer je prepovedano ribariti,” jo je seznanil šerif.

“Toda, mar ne vidite, da ne lovim rib?”

“To že, ampak imate pa vso opremo. Moral vas bom prijaviti.”

“Če boste to storili, vas bom tudi jaz prijavila - zaradi posilstva!”
se je razhudila ženska.

“Toda, saj se vas še dotaknil nisem!” se je uprl šerif.

“Ja, to je že res,” mu je odvrnila, “vendar pa imate vso opremo.”

NAUK: Nikdar se ne prepiraj z žensko, ki zna brati. Po vsej verjetnosti zna tudi razmišljati.

:

Predstavljajte si banko, ki vaš tekoči račun vsako jutro napolni
86.400 tolarji. Vendar se vsota ne prenaša na drugi dan. Vsak večer
banka izbriše ves preostali znesek, ki ga niste utegnili porabiti
med dnevom.

Kaj bi storili? Zapravili bi vsak tolar posebej, seveda!

Vsak izmed nas ima takšno banko. Imenuje se ČAS. Vsako jutro nam
priskrbi na razpolago svojih 86.400 sekund. Vsako noč se izbriše
vsota, ki je cez dan niste uspeli izkoristiti za dober namen. Ne
prenaša se na drugi dan in ne dopušča prekoračitev.

Vsak dan se za vas odpre nov časovno-bančni račun. Vsako noč se
neporabljen ostanek izbriše in uniči. Če ne izkoristite dnevnega
nakazila na ta racun, je izguba vaša. Ni povratka nazaj in tudi na
jutri ne morete računati.

Živeti morate v sedanjosti in porabljati vašo dnevno vsoto
nakazanega časa. Investirajte ga, da boste od njega imeli kar
največ.

Čas teče. Izkoristite ta dan...

Prepoznajte vrednost vsakega trenutka, ki ga imate na razpolago! In
ovrednotite ga zato, ker ga delite z nekom, ki vam je pri srcu, z
nekom, ki je vreden vasega časa.


(by RaZ00rka)

Prijatelja sta hodila skozi puščavo. Na neki točki potovanja sta se hudo sprla in se preprirala, vse dokler je eden drugemu primazal klofuto. Tisti, ki je klofuto dobil je bil prizadet in žalosten, vendar se je brez besed sklonil in v mivko zapisal:

DANES ME JE MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ UDARIL PO LICU.

Nadaljevala sta s hojo, dokler nista zagledala oaze. Odločila sta se, da se bosta okopala. Tisti, ki je klofuto prejel, se je zagozdil v mulju in se začel pogrezati vanj. Toda prijatelj mu je ponudil roko in ga rešil iz mulja. Ko si je opomogel od skorajšnje smrti, je vklesal v kamen:

DANES MI JE MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ REŠIL ŽIVLJENJE!

»Ne razumem,« je dejal prijatelj, ki ga je udaril in mu kasneje rešil življenje, »ko sem te udaril, si to zapisal v pesek, ko sem ti pomagal in te rešil, pa si to vklesal v kamen. Zakaj?«

Odgovoril mu je: »Ko nas nekdo prizadene, bi to morali zapisati v pesek, da lahko veter odpuščanja izbriše bolečino. Ko pa nam kdo naredi kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, kjer veter temu ne pride do živega in ostane za vselej zapisano.«

(by RaZ00rka)

Dvaindevetdeset letna starka, pokončna in ponosna gospa, se je vsako jutro ob osmih lepo oblekla, skrbno uredila pričesko, do popolnosti naličila obraz, čeprav je bila skoraj slepa, in se odpravila v dom ostarelih.

Njen mož se je nedavno tega, pri svojih sedemdesetih, poslovil od tega sveta in ostarelo soprogo pustil samo.

Po dolgem času potrpežljivega čakanja v sprejemnici doma, se je sladko nasmehnila, ko so ji naznanili, da je njena soba nared.

Medtem, ko je sledila sestri v dvigalo, ji je ta na kratko opisala sobo v kateri bo stanovala. Povedala ji je, da jo čaka majhen prostor z belimi zavesami na oknih. »Odlično! Všeč mi je!« je z navdušenjem vzkliknila kot osem letni otrok, ki je v dar dobil majhnega kužka.

»Gospa, počakajte, saj sobe še niste videli.«

»To nima prav nič opraviti s tem,« je odgovorila ženica. »Sreča je nekaj, za kar se odločiš. Ali mi je soba všeč ali ne, ni odvisno od tega, kako je postavljeno pohištvo v njej, bistvo je, kako je pohištvo postavljeno v moji glavi. Jaz sem se že odločila, da mi bo všeč. To je odločitev, ki jo sprejmem vsako jutro, ko se zbudim. Imam na izbiro; lahko preživim dan v postelji in naštevam slabe stvari, ki mi jih povzroča moje ostarelo in utrujeno telo, ali pa vstanem iz postelje in sem hvaležna za stvari, ki so v mojem telesu še vedno dobre. Vsak dan je darilo in tako dolgo, kot bodo odprte moje oči, se bom osredotočala na nov dan in na vse srečne trenutke, ki sem jih shranila, le za ta trenutek mojega življenja.«

Nadaljevala je: »Stara leta so kakor bančni račun, ven jemlješ tiste stvari, ki so na njem položene. Kaj ni bolj pametno položiti na ta račun čim več srečnih spominov? Hvala vam, sestra, za vaš vložek v mojo spominsko banko. Še vedno jemljem iz tega računa!«

In z nasmehom je še dejala:
»Zapomni si pet pomembnih pravil za srečo:
1. Ovobodite svoje misli sovraštva.
2. Osvobodite svoje misli skrbi.
3. Živite preprosto.
4. Dajte več.
5. Pričakujte manj.«


(Katja Dolež)

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo pristotnih 200 poslušalcev, je vprašal, »Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?« Roke so se začele dvigovati.

Dejal je, »Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da naredim tole.« Potem je zmačkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak. Vprašal je, »Kdo si ga še vedno želi?« Roke so bile še vedno dvignjene.

»Dobro,« je odgovoril, »Kaj pa če naredim tole?« Bankovec je vrgel na tla in začel po njem stopati in ga pohojati. Potem ga je pobral, zmečkanega in umazanega. »Kdo si ga želi sedaj?« Roke so bile še vedno v zraku.

»Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,« je dejal, »ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.«

V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih sprejemamo in okoliščinami, ki nam prihajajo na pot. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje resnične vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste neprecenljivi...zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.

Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali kogar poznamo, temveč od tega, KDO SMO MI.

»Dragocen si – TEGA NIKOLI NE POZABI.«

Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.

Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to. Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla.


Obrne se k meni in mi reče: Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!

Še vedno premišljujem o teh njegovih besedah... Spremenile so moje življenje.

Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze nekega dne in enkrat te dni so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ, sedaj.

Nisem prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi vedela, da je jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana. Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete.

Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani le tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan.....vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.

Srečal sem starca.
"Ali imaš čas?" sem vprašal. "Rad bi te nekaj vprašal."

Starec se nasmehne:
"Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"
"Dolgo si že na svetu. Kaj te je v tem času presenečalo pri ljudeh?"

Starec odgovori:
"Naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa si spet želijo postati otroci. Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjim zaslužkom, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje. Medtem, ko zaskrbljeno razmišljajo o prihodnosti, pozabijo na sedanjost, tako da ne živijo niti v sedanjosti niti v prihodnosti. Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli... "

Poročen par v zgodnjih 60ih proslavlja 35-to obletnico njune poroke v tihi, romantični restavraciji.

Nenadoma prileti k njuni mizi majhna čarobna vila in reče:

“Ker sta srečno poročen par in ker se še zmeraj ljubita po tolikih letih vajinega skupnega življenja, vama izpolnim eno željo."


Oh, rada bi potovala okoli sveta s svojim ljubim možem.

Mož se zamisli za trenutek:

Mala vila usliši njeni želji in - poof! – dve karti za Queen Mary II. se pojavita v njenih rokah.

“No to je zelo romantično, ampak ta priložnost se ne bi nikoli ponovila. Oprosti ljubezen, ampak moja želja je, da bi imel ženo 30 let mlajšo od sebe.

Žena in čarobna vila sta bili rahlo razočarani, ampak želja je želja!

Torej vila je uslišala njegovi želji in - poof! –

Mož je postal star 92 let!

Nauk zgodbe:

Nehvaležni moški si naj zapomnijo za večno, da

So čarobne vile – ŽENSKE!!!